Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj že 30 let tradicionalno organizira vseslovenski literarni in deklamatorski natečaj Župančičeva frulica, na katerem kot pesniki ali deklamatorji sodelujejo mladi umetniki iz različnih krajev po državi. Na zaključno prireditev na dan smrti belokranjskega pesnika Otona Župančiča je izbranih 15 najboljših ustvarjalcev (med letos 172 prijavljenimi). Med temi najboljšimi je tudi naša Anaisa Sterle Laignel iz 8. razreda, ki se je med najboljše uvrstila s pesmijo Upanje. Kot pesnik se je na tem natečaju predstavil tudi Mark Šesek iz 9. razreda. Njune pesmi si lahko preberete spodaj.

Čestitke obema!

 

Upanje

Upanje je kot metulj.

Imaš ga na roki,

a uide. Odleti.

Z drobnimi krili,

proti vetru v svet,

povsod ga je polno,

a težko ga je ujet.

 

Oder samote

Tihi zvoki melodije,

na odru črnem kot nebo.

Plešem tihe zvoke bolečine,

plešem dokler me ne bo.

Na odru črnem od ostrine,

kjer kraljuje daljno zlo.

 

Plešem stihe te tišine,

kjer je oder kot nebo.

Čakam da dolga pesem mine,

plešem dokler me ne bo.

Na odru temnem brez beline,

čakam da bo zlo odšlo.

 

Kmalu jočem brez ovire,

kjer je oder kot nebo.

V mrazu daljne svetle zime,

plešem dokler me ne bo.

In v plesu me žalost prime,

kjer je oder kot nebo.

Čakam da me žalost mine,

plešem dokler me ne bo.

 

 

Upanje II

Obstajajo dnevi črnih noči,

obdobja teme ko sonca več ni.

Obstajajo dnevi slabih stvari,

brez lepote, svetlobe in toplih dlani.

 

Človek, nikar ne izgubi se v temi,

saj za nočjo vedno nastopi dan.

Nikar ne žaluj, saj obstajajo dnevi,

ko svet poplavi sreča in žalost gre stran.

 

Življenje je lepo, če se ozreš,

saj se dogaja tukaj in zdaj.

Kdorkoli že si, kakorkoli počneš,

nikoli, nikoli ne obupaj.

 

 

Samota

Kamor hodiš, ona gre,

senca tvoja temna,

se plazi za tvojimi koraki.

Samota.

 

Te duši v temi,

stoji za tabo,

v tihi pesmi zvesta.

Samota.

 

Prazna, nevidna,

neslišna in nema.

Mrzla slana solza,

trda tla,

in ta prekleta …

Samota.

 

Samota II

Ne spadam sem, ne spadam tja.

Kaj počnem na tleh sveta?

Sama.

Gledam lastni odsev,

obupano.

Nato smejim se in smejim,

nenaravni gromki smeh.

Padajo solze, padam jaz,

me prešine ironija.

Nisem sama,

danes ne.

Ker samota je z menoj.

Anaisa Sterle Laignel (avtorica vseh petih pesmi)

 

SAMOTA, UPANJE, SOLIDARNOST

Samota je, ko se praznina idej poigra s poetom

in ni nikogar, da bi pomagal z dobrim nasvetom.

 

Upanje je obris navdiha v praznini nemi,

luč za poeta v nenadni temi.

 

Solidarnost je, ko muza poetu svojemu pomaga,

upanje ohranjat’, da pesem njegova lahko na natečaju zmaga.

 

 

NAŠI JUNAKI

Ko v takem smo obdobju,

so kot filmski junaki,

mi ostali pa v obrobju

čakamo, kot da smo vsi bedaki.

 

Nam rešujejo življenja,

naše meje varujejo,

skoraj nič spanja in veliko več bedenja,

ne glede na to ne obupujejo.

 

To so ljudje, ki dobro srce imajo,

za nas tvegajo ogromno.

Pohvale jih v zadrego spravit znajo,

saj poznajo le besedo skromno.

 

Za njih je res veliko besed

hrabri, močni, zbrani,

vedno pripravljeni, vedno na red

in nam vedno stojijo ob strani.

 

STRAH

Strah me je,

kaj se nam dogaja.

 

Tu okoli mene svet razpada

kakor plaz, ki traja in traja.

 

Ravnodušnost nima več pravega pomena,

saj korona ni »kar ena«.

 

A potrpljenje tiho polzi,

me izdaja počasi.

 

Hrabrost je neodločna

ne ve ali naj še vztraja.

 

Strah me je,

da bo na koncu ostala

od našega  sveta

le spletna povezava.

 

SAMOTA

Samota je kot prvi cvet,

ki pokuka, ko pomlad se poraja,

sam samcat med travami ujet,

kot majhni otok, ki ga neskončno morje obdaja.

 

Včasih v njeni družbi

v temi sem ujet.

Ne razmišljam sploh o okužbi,

razmišljam, kaj ponuja mi ta svet.

 

A včasih ta odgovor

sam od sebe prileti,

je čutiti, kot bi imel nagovor,

ki polno novih idej v mislih vzbudi.

 

Življenje je kot cesta,

ki venomer teče naprej,

samota pa kot opustela mesta,

na katera vsak občasno naleti na poti tej.

 

PA PRAVIJO

Pa pravijo, da bo odslej vse drugače.

Zakaj drugače?

Kako drugače?

 

Pa pravijo, da se ne smemo združevati.

Zakaj združevati?

Kako združevati?

 

Pa pravijo, da se moremo bati.

Zakaj bati?

Kako bati?

 

Pa pravijo, da bomo dolgo okrevali.

Zakaj okrevali?

Kako okrevali?

 

Pa saj živimo v razvitem svetu,

na varnem planetu,

v popolnem namišljenem svetu.

Pa saj imamo vse. A ne?

Mark Šesek (avtor vseh petih pesmi)